»Kdo sploh še želi službo v takšnih domovih, kjer je treba delati noč in dan vse dni, vse praznike, in kjer je treba ljudi ne le nahraniti, ampak tudi previti in umiti – za neto plačo 1200 evrov z vsemi dodatki?«
»Izkušnje iz držav, kjer so se te stvari privatizirale in je postala kakovostna starost predmet trgovanja, kot je recimo Anglija, je prišlo do tega, da je zdravstvena nega postala ne le slaba, temveč ogrožajoča.«
»Ko smo spreminjali koncept dela, je bilo težko za vse nas. Prvo vprašanje, s katerim se soočamo zaposleni v domovih, je vprašanje varnosti, kar najlažje zagotoviš z zaprtim oddelkom. Toda to ni tisto, kar bi si želeli za naše starše ali zase. Zato smo v okviru projekta celostne oskrbe osebe z demenco razvijali ozaveščanje vseh zaposlenih, sprva ožje delovne skupine, da smo se otresli tega strahu, da smo začeli na neki način sobivati z oskrbovanci. Ni bilo lahko. Tveganje je, strah je, toda višji cilj, to je kakovost življenja, je prevladoval.«
